O nekaterih zafrkancijah na radiu

Oni dan, na Anino nedeljo zjutraj, je lokalni radio malo pred pol deveto oddajal reklamo o svinjskem, puranjem in ostalem mesu, ki nam ga nudi neka mesnica, koj nato pa je ista napovedovalka že vodila versko oddajo in spregovorila čudovite besede o svetih rečeh.

Župnik je pridigal, kaj naj bi prosili Boga, da bi nam dal. Pomislil sem kar na svinjsko, puranje in ostalo meso.
Nič kaj novega to ni, saj so nekdaj že \”pogani\” žalili kristjane, ko so na takratne grafite pisali IE SUS, kar pomeni: Jezus je svinja. Saj ne da bi radijci pomislili na kaj takega, tega še vedo ne, ampak tako je s temi rečmi: najprej reklame za meso, potem pa verska oddaja. To gre čudovito skupaj. Zato se mi zdi zelo okusno govoriti najprej o svinjskem mesu, nato pa o Bogu…

če dam šalo na stran, ne gre samo za to prispodobo iz preteklosti. Gre za nek odnos, ki bi ga naj imeli tisti, ki oddaje pripravljajo, do onih, ki jih poslušajo. človek takoj pomisli, kakšen okus da imajo ljudje, ki delajo na radiu in koliko vzamejo svoje poslanstvo zares: Kako morejo z isto vnemo propagirati svinjsko meso in koj nato govoriti o Jezusu. Kako gre to skupaj? Kaj govorijo v eter samo, da nekaj govorijo? Kup vprašanj torej za vas, drage napovedovalke in napovedovalci, urednice in uredniki: kaj je radio samo (vaš?) špas, kjer se nekaj čveka?
Lokalni radio ni edini, ki se mu to dogaja. Tudi drugod ga serjejo. Naj mi bralke in bralci ne zamerijo, ker takšnih kiksov ne morem imenovati drugače; še to je premila beseda za tovrstne radijske in televizijske bedarije… Spomnim se prenosa neke maše po televiziji. Prenašali so iz frančiškanske cerkve v Mariboru, iz znane cerkve, ki je posvečena \”materi milosti\”. Za sklep oddaje je ljudstvo pelo znano pesem \”mati milosti, čuj nas sirote\”, takoj nato, takoj po koncu verske oddaje, pa je ljubljanska televizija kazala nage ženske. No, pa so res sirote. Na televiziji namreč.

Tudi celovški radio, ki ga (še) imamo za \”resnega\”, ga je p….. Resno, v vsej spoštljivosti do Marije, so oddajali o Brezmadežni. Ko je bilo oddaje konec, so spustili v eter pesem v stilu: \”kaj ti je očka, kaj ti je mama, če mene zanima ta reč kosmata.\” Brezmadežna in reč kosmata gresta čudovito skupaj… Ne vem kaj bi dušebrižniki rekli, če bi zraven kakega verskega članka bile namalane nage babe. To bi koga takoj ponižalo v drugorazrednost in bi pričel vpiti, da gre za žalitev verskih čustev.
Ti trije primeri odražajo in kažejo stopnjo kulture na televiziji in radiu. Nisem nobene vrste moralist, da bi se zgražal, češ, da je to delanje norcev iz vernega človeka in da je vernik zaradi tega drugorazreden, kakor so to počeli že nekateri ugledniki pred menoj. Nikakor nisem tega mnenja. če kdo to nalašč dela, da bi koga jezil, naj to dela doma, ne pa na javnem radiu oz. televiziji. Ne, ne, nič nisem užaljen zaradi tega. To je samo znak nedoraslosti in izrojenosti nekaterih, ki ne vedo, kaj je resno in kaj kulturno in kaj je daleč stran od tega, čeprav istočasno čvekajo kaj o verski pozi. Menim, da bi se moral napovedovalec oz. urednik ali kdorkoli že, ki na ta način, vede ali nevede, zafrkava ljudi, vprašati, ali je tam njegovo mesto in ne bi moral početi kaj drugega kje drugje. Saj zafrkavati ni težko. Žal, pa to ni kulturno. In ne duhovito, ne zabavno, ampak le zafrkantsko. Teh treh primerov ne morem imenovati drugače.

Saj se podobno dogaja tudi v drugih oddajah: spustijo ti v eter kakšno resno glasbo. Ko je te konec, pa takoj kakšno narodno zabavno, oguljeno in brezvezno, da te v črevesju zavije in te nekam pritisne. Kolikokrat ne znajo lepe in dobre pesmi oddati cele, ampak jo že znaki ure na sredi prekinejo. Kot da ne bi mogli ob koncu dati kaj drugega. Ne, dobro melodijo oz. pesem raje uničijo. Pa ne vem, če se komu od urednikov, tehnikov in napovedovalcev kaj sanja o dolžnosti do pevcev in avtorjev pesmi. Da ne govorimo o ljudeh, ki delajo brez posluha na glasbenih oddajah in zmašijo vse skupaj. Pa o tem kdaj drugič.

Leave a Reply